Za obdobje med prvo svetovno vojno so viri zelo pomanjkljivi. V tem času ni bilo sestankov in ne sej, na srečo pa tudi ne veliko požarov. Kljub temu pa je bilo uničenega precej orodja.
Po vojni so gasilci imeli prvi občni zbor 19. januarja 1919 skupaj s stobovskim društvom v gasilskem domu Domžale.
17. avgusta 1920 so domžalski gasilci praznovali 40 letnico društva. Za 40-letno delovanje je kralj Aleksander z zlato kolajno odlikoval Jakoba in Alojza Šmeta. Leta 1923 sta za poklicne gasilce v Ljubljani in gasilsko društvo Domžale prispeli dve sodobni prevozni brizgalni. Iz Ljubljane so jo Domžalčani pripeljali s konji in že v Trzinu jo je sprejela domžalska godba, pred novo pošto pa občinstvo z županom na čelu.
Popoldne so domžalski gasilci z njo izvedli gasilske vaje, pri kateri so sodelovali tudi ljubljanski poklicni gasilci. Po vaji pa je sledila velika vrtna veselica.
Januarja 1940 so Janez Gabrič, Ivan Tratnik in Milan Hrovat kupili osebni avto, ki so ga ob 60-letnem jubileju nameravali izročiti za gasilske in reševalne potrebe. Ker avto še ni bil predelan so predajo in proslavo prestavili za eno leto
Okupator je leta 1941 vse tri domžalske gasilske čete, Študo, Stob in Domžale združil v eno društvo.